25/08/2026
Na Lomboku sem že nekaj časa opazovala ptice v kletkah. Povsod. 🐦
In sem vprašala Muzieja:
»Kaj je s temi pticami?« 😁
Ker mi Indonezijci nekako niso delovali kot kultura, kjer bi imeli hišne ljubljenčke v tistem našem pomenu besede. Saj veste … mi imamo doma ptiče, pajke, kače in podobne čudne sostanovalce, ker pač — zakaj ne. 😂
Muzie se mi je najprej samo nasmejal. Potem pa čisto resno razložil zgodbo, ki stoji za temi kletkami.
To niso kar eni ptički. To so tekmovalci.
V Indoneziji obstaja cela kultura tekmovanj ptic pevk, poznana kot kicau mania. Moški pripeljejo svoje ptice v okrasnih kletkah, jih obesijo eno zraven druge in potem se začne tekmovanje.
»In kateri zmaga?« vprašam.
Muzie: »Tisti, ki je najglasnejši in se najdlje dere.« 😂
No … njegova razlaga je bila nekoliko poenostavljena, ampak presenetljivo blizu resnici.
Sodniki namreč ocenjujejo ritem in raznolikost petja, kakovost in glasnost glasu, kako dolgo in vztrajno ptica poje, pri nekaterih vrstah pa celo njen nastop in gibanje. Torej ni dovolj, da se samo dereš. Moraš se dreti kvalitetno. 😁 (Kicau Mania Sampit)
In tukaj postane stvar še bolj zanimiva.
Za dobre tekmovalne ptice so ljudje pripravljeni plačati ogromno denarja. Lastniki jih trenirajo in pripravljajo na tekmovanja, uspešen ptič pa svojemu lastniku ne prinese samo nagrade, ampak predvsem prestiž.
Tako da, ko boste v Indoneziji videli moškega na motorju, ki prevaža skrbno pokrito ptičjo kletko, mogoče ne pelje svojega ljubljenčka na svež zrak.
Ampak pelje športnika na tekmo.🏆
In potem je tu še manj simpatična plat te tradicije: veliko povpraševanje po dobrih pevcih je povezano tudi z lovljenjem divjih ptic in trgovino z njimi, kar predstavlja resen problem za nekatere vrste.
Potovanja so res ena sama šola. Prideš zaradi plaž, templjev in riževih polj … na koncu pa nekje na Lomboku stojiš pred kletko se sprašuješ takšne stvari.
Po Aziji 🌏
